

Lokacija: umetno jezero Klivnik pri Ilirski Bistrici.
Trajanje: od petka 13.8.2010 do petka 20.8.2010
V soboto
zvečer je pričelo deževati. Že opolnoči se je razbesnela prava nevihta. V
nedeljo ob petih zjutraj me spravi pokonci misel na dva lonca v potoku. Prvi je
služil kot hladilnik, drugi je čuval ostanke večerne mineštre. Par sekund zatem
zaslišim čuden hrup, ki ga poskusim določiti. Hm.... govorjenje ni, kaj je
potem? Prešine me: lonec vendar! Stečem ven in po potoku se res pelje lonec.
Potok je namreč ponoči precej narasel, spodnesel lonec in ga začel nositi s
sabo. Ker je bil lonec prehiter, da bi ga ujela, sem ga lahko samo gledala,
kako je »odglisiral« mimo. Urno stečem v šotor zbudit Miho in Boštjana, ki sta
čez par trenutkov že sedela v kanuju – iz mirnega sna sta kar nenadoma morala
na lov za lonci. Potem sem šla pogledat ali je drugi lonec še tam. Seveda ga ni
bilo. Verjetno je dviglnil sidro malo pred prvim.
Čez pol ure
sta bila Miha in Boštjan nazaj. Ulov je bil le deloma uspešen. Velik lonec sta
ujela, ko je počasi plul po jezeru, v njegovih brazdah pa mu je sledila
cvetača. Na srečo smo drugi lonec in pripadajoče pokrovke našli, ko se je potok
zbistril. Tudi hrano iz »hladilnika« nam je tekom dni vrnilo jezero. Vsa je
bila vakumsko zapakirana in sem jo kasneje lahko uporabila.
Drugi dan
je izza oblakov pokukalo sonček – dan kot nalašč za nabiranje gob. Boštjan je
taboreče popeljal po gozdu na spoznavanje gob – užitnih in neužitnih. Nabrali
smo jurčke, gabrove dede, lisičke, črne trobente, golobice, kostanjevke,
brezovčke, pa verjetno še kaj. Pred večerjo sem tako dobila »gozdno meso« in
lotila sem se priprave rižote. Med čiščenjem gob sva se z Boštjanom spogledala
in ugotovila, da je gob za res dobro rižoto malce premalo. Boštjan je hitro
nekam izginil in čez slabih 15 minut prinesel še dodatno košaro čisto svežih
gob.
Pa rižote tudi nič ni ostalo.
Pa še tole: za nastale fotografije se prav lepo zahvalim Boštjanu in Olgi Vihtelič.
